Misijonska nedelja vsako leto poveže vesoljno Cerkev. Kristjani molimo drug za drugega in z darovi pomagamo, da bi Božje kraljestvo veselja, pravičnosti, miru in ljubezni zaživelo med nami. Oziramo se v kraje, kjer delujejo naši misijonarji daleč po svetu. Premalo pa se zavedamo, da je pravo misijonsko področje tudi tu pri nas. Med nami je veliko ljudi, ki ne verujejo in živijo, kot da Boga ni. Bolj jih privablja mik tega sveta, ki ponuja trenutne užitke, slavo in bogastvo, za duhovne resničnosti pa se ne zmenijo in zavračajo vse, kar je povezano z Jezusom in njegovo Cerkvijo. Zato je na kristjanih naloga, da smo povsod: doma, na delovnem mestu, v šoli, župniji misijonarji, luč in sol. Ni treba veliko govoriti o Jezusu, ampak živeti tako, kot nas je on učil: biti blizu ljudem, jih razumeti in jih imeti radi.
Evangelij govori o ravnanju z materialnimi dobrinami.
Farizeji so skušali Jezusa: »Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?« Kako zvito vprašanje, kajti davek so pobirali Rimljani, ki so bili njihovi okupatorji. Mislili so, da se bo ujel v zanko. Jezus je takoj spoznal njihovo zvijačo in jim povedal, da so hinavci. Farizeji so se na zunaj kazali ljudem pravične, znotraj pa so polni hinavščine in nepostavnosti. Jezus kritizira farizeje in pismouke, ki za Božjo postavo skrivajo svojo pokvarjenost. Zato Jezus reče, naj mu dajo davčni novec in vpraša: »Čigava je ta podoba in napis?« Jasno je, da je cesarjeva. Torej je tudi denar cesarjev in pripada njemu.
Tedaj Jezus izreče pomembne besede: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« Kaj pomeni dati »cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega«? Lahko bi rekli, da je vse, kar je zunanje, cesarjevo. To je sicer nepopolno, a potrebno. Še tako dobra družbena ureditev bo nepopolna. Kar je zunaj, je »cesarjevo«, Božje pa je tisto, kar je notranje, to je naše srce. Zato sredi tega sveta, ki živi »pozunanjeno«, oznanjajmo Božje kraljestvo, ki se dotika človeških src, a ga marsikdo spregleda, zaverovan v svet, poln blišča in bede.
