Velikokrat ne vidimo prihodnosti pred seboj. Podobni smo apostolu Petru, ki je pogumno stopil v vodo, da bi čim prej prišel do Jezusa, a se je prestrašil in se začel potapljati. Zato je zavpil: »Gospod, reši me!« Ko smo zmedeni, tavamo v temi in ne vemo, kam nas vodi pot. Ko se nam podrejo ideali, je treba iskati rešitev pri Odrešeniku. Prerok Elija razkriva: Gospoda ni bilo v viharju, ni ga bilo v potresu, niti v ognju, ampak šele v glasu rahlega šepeta. Samo v tišini moremo slišati Boga, ko izključimo zunanje glasove in umirimo svoje misli. Prizadevajmo si, da ga zaznamo, mu prisluhnemo in odgovorimo nanj. On nas čaka, kot je čakal učence na morju. Premagajmo strah in pogumno stopimo po poti za njim. Če nas bo strah ne bomo uspeli, reši nas edino zaupanje v Božjo moč in pomoč.
Apostoli se prestrašijo, ko zagledajo Jezusa, ki hodi po vodi. Ko se pojavi dogodek, ki presega zemeljske zakonitosti, nastopi strah pred nadnaravnim. Bog na človekov strah reagira z opogumljanjem: »Ne bojte se!« To pomeni zaupati v Boga, tudi takrat, ko ne čutiš trdnih tal pod nogami, tako kot otrok v materinem naročju. Učenci ne spoznajo Jezusa, mislijo, da je prikazen. Ko se Jezus da spoznati, se pomirijo in Peter na Jezusovo vabilo steče proti njemu. Dokler gleda Jezusa in zaupa, hodi po vodi. Ko ga popade strah, se začne potapljati, zato prosi Jezusa, da ga reši. Ko podamo Jezusu roko in ko se prepustimo njemu, zmoremo vse. Na poti nas marsikaj zmede in odtavamo v napačno smer. Ustavimo se, razmislimo in preverimo smer ter se povežimo z Jezusom, ki nas usmerja v resnično življenje in srečo. Počitniški dnevi nam dajejo veliko možnosti za umiritev in srečanje z Bogom, ki nas čaka. Ne bojmo se Boga, ker nas ljubi in nam želi dobro. Njegova milost, ki jo v obilju deli slehernemu, naj prodre v naše srce in obrodi dober sad. »Ne bojte se! Jaz sem z vami vse dni, do konca sveta!« pravi Jezus. S Petrom recimo: »Gospod, reši me!«
