Te dni praznujemo god sv. Magdalene. To je velika žena, ki je doživela veliko slabega, saj je pred srečanjem z Jezusom bila javna grešnica, torej na dnu. Srečanje z Jezusom je obrnilo njeno življenje na glavo, kajti spoznala je resnično ljubezen, ki odpušča, za katero ni nič pretežko, nič nemogoče. S solzami kesanja, s katerimi je umivala Jezusu noge, je umila tudi svojo dušo. Njena ljubezen je samo še rastla, dokler se ni uresničila v Bogu. Jezusu je sledila povsod, tudi pod križ, kjer je bila do zadnjega zdihljaja zemeljskega življenja svojega odrešenika. Tisti prvi dan v tednu je hitela h grobu, da še poslednjič vidi njegov obraz, toda zgodi se največji čudež, sreča ga živega. Njena žalost se spremeni v neizmerno veselje, čeprav še ne razume tega, kar se je zgodilo. Neomajna vera in brezpogojna ljubezen sta jo pripeljali do tega veličastnega dogodka, ko postane priča vstajenja in hkrati priča našega odrešenja. Tako postane naša vodnica v Božje kraljestvo, ki nam je pripravljeno od začetka sveta. Seme, ki ga je Gospod posejal v njeno srce, je obrodilo neverjeten stoteren sad. Danes pa nam Božja beseda postavlja v ospredje podobo nebeškega kraljestva, ko Jezus razlaga učencem, čemu je podobno nebeško kraljestvo. Smo, dobro iz komaj vidnega semena zraste v mogočno drevo? Ali pa smo kvas, ki prekvasi vse testo?
Odlomek iz knjige Modrosti (12,13.16-19) nam predstavi Boga kot tistega, ki ljubi življenje in je usmiljen do vsakega človeka, vsakomur prizanaša. Bog namreč ne želi, da bi se svet pogubil, zato daje vsakemu človeku novo priložnost. Noben greh ni tako velik, da ga Bog ne bi mogel odpustiti. To jasno vidimo v zgledu sv. Magdalene in mnogih drugih svetnikov, ki so se spreobrnili ter z ljubeznijo in zaupanjem šli za Jezusom. Zato imamo tudi mi vedno nove priložnosti, da spoznamo svoje napačno ravnanje in napačne življenjske umeritve ter spremenimo svoje življenje. V našem življenju mora prevladovati nesebična ljubezen, vse ostalo ni pomembno, kajti Bog išče le ljubezen in nam naroča, da se ljubimo med seboj in posledično tudi njega, ki je Ljubezen sama. Kljub padcem vedno znova vstanimo in se zatecimo k Bogu, pri katerem je odpuščanje.
Apostol Pavel je v pismu Rimljanom (8,26-27) zapisal: »Duh prihaja na pomoč naši slabosti!« S tem stavkom nas opogumlja, naj ne obupujemo, ampak vztrajamo v nauku, kljub različnim slabostim. Bog nas ima tako rad, da si želi, da bi se vsakdo izmed nas zveličal in dosegel njegovo kraljestvo. Pripravljen je odpuščati vedno in ob vsaki priložnosti, saj je sam rekel, da odrešenika ne potrebujejo pravični, ampak grešniki.
