V evangeliju beremo o srečanju med Jezusom in kanaansko ženo, ki kljub zavrnitvi veruje in je popolnoma prepričana, da Jezus more rešiti njeno težavo. Žena čuti, da Bog ne dela razlik med ljudmi, ker smo vsi grešniki in potrebni odrešenja. Ne smemo se zgražati nad tistimi, ki so nekdaj tajili Boga, sedaj pa so prišli blizu. Vsi smo otroci nebeškega Očeta in si moramo prizadevati za enake pravice vseh. On nas ima neskončno rad in želi, da se imamo radi tudi mi med seboj. Z ljubeznijo nas je Jezus odrešil, da bi uničil moč sovraštva in zla. Ljubezen mu vračamo tako, da spoštujemo in imamo radi vse ljudi. Če je v naših odnosih kaj narobe, podajmo roko sprave vsakomur, ki jo je pripravljen sprejeti.
Kanaanska žena je prosila Jezusa: »Gospod, Davidov sin, usmili se me!« Ni prosila zase, ampak za svojo hčer. Ko ji Jezus odvrne, da se kruh ne meče psom (za Jude so bili pogani kot psi), se žena ne pritožuje in ne odide užaljena. Prizna, da nima pravice do dobrine, za katero prosi. Ve pa, da lahko pričakuje drobtine Božje dobrote. S tem pokaže močno zaupanje v Jezusa. Ne domišlja si, da si ona kaj zasluži, toda nuja jo sili v vero. Ljubezen do hčere je močna. Da jo reši, se obrne na preroka, o katerem je slišala čudovite reči. Naša srca so pred Bogom kakor ta kanaanska žena. Res je, da smo Gospoda že srečali, a imamo premalo vere. Do Jezusa lahko pridemo kakor ta žena, ki se zaveda, da ozdravljenje hčerke nujno potrebuje. Z iskreno vero in s srcem se približujemo Bogu, ko se zavedamo svoje grešnosti in se sami ne opravičujemo. Pred Bogom bomo iskreni, ko se ne bomo več izgovarjati na druge ter za vse slabo obtoževati dogodke in svet. Tedaj si ne bomo domišljali, kaj vse je Bog dolžan storiti za nas. Prosimo Gospoda, da bi se znali iskreno obrniti k njemu v svojih potrebah in da bi mu popolnoma zaupali.
