Vse stvarstvo se veseli in je v pričakovanju Odrešenika. Zato glejmo na prihodnost z vero in zaupanjem. Božja beseda nas spodbuja k zaupanju vase in v človeštvo. Kristjani bodimo s svojim življenjem upanje in moč za vse, ki so izgubili vero vase, se čutijo odveč in ne najdejo smisla življenja. Bog prihaja, da nas reši. Živimo sedanjost, da bomo vsak dan doživljali Jezusa Kristusa v sebi in v svetu. To pomeni, da živimo v pravičnosti in ljubezni, da smo budni in s srcem hodimo po Gospodovi poti. Veselimo se, kajti Bog je z nami!
»Glejte, vaš Bog … prihaja, da vas reši!« oznanja prerok Izaija ostanku naroda v babilonski sužnosti. Kar Bog obljubi, tudi izpolni. Spreobrnjenje je edina pot rešitve. Bog ni pozabil človeka, zato bodimo močni in se ne bojmo. To upanje velja za vse tudi dandanes.
»Utrdite svoja srca, kajti Gospodov prihod je blizu!« je pisal apostol Jakob. Opustimo godrnjanje in sprejmimo življenje takšno, kot je. Potrpljenje je vedno potrebno, kajti povsod se srečujemo z nepopolnim svetom, ki potrebuje prinašalcev upanja v moč dobrega in zmago Boga. Stopimo k tistim, ki so daleč od Boga in jim povejmo, da jih ima Bog rad.
Janez Krstnik v ječi ni bil prepričan glede Odrešenika, zato je poslal svoje učence k Jezusu z vprašanjem: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« Jezus jim je odgovoril, da je nastopil čas, da hodijo okrog odprtih oči, kajti dela razodevajo resnico: ubogim se oznanja evangelij, vesela novica. Ali sploh vidimo uboge okoli sebe? Ali kot kristjani oznanjamo evangelij ubogim? Uboštvo današnjega človeka je zelo raznoliko, zato moramo izstopiti iz okvirov svojih predstav o uboštvu. Svoje pričevanje in oznanjevanje moramo povezati z vsakdanjim stanjem, ker na ta način evangelij živi in se širi po naših dejanjih. Naši notranji zapori, ujetost, zakoreninjene predstave in predsodki naj se spreminjajo v prostor veselja, ker je Odrešenik tu. Naši obrazi naj kažejo poteze zadovoljstva, miru in odrešenja. Jezus tudi po meni in tebi prihaja v najbolj nemogoče razmere in položaje. Prav tja on prinaša upanje, veselje, rešitev. Puščava, mrtva pokrajina oživi – hromi hodijo, plahi postanejo pogumni, bolni ozdravijo, slepi spregledajo, mrtvi so obujeni …
Naj ne bodo to le lepe besede, ampak naj postanejo naša drža. »Bódite močni, nikar se ne bojte! … on prihaja, da vas reši!« (Iz 35,4).
