Božji grob ali kraj Jezusovega vstajenja? 

Jezus je vstal od mrtvih, učenci pa so še vedno prestrašeni, prizadeti in nezaupljivi. Še vedno se obnašajo, kot na Veliki Petek. Pogosto smo apostolom podobni tudi mi. Zelo težko sprejemamo dejstvo Jezusovega vstajenja. Vstali Jezus prihaja k nam po različnih poteh. Ne na način spektakla, ampak tako, da se »skriva«. Skriva se zato, da bi bili aktivni mi, da bi svet videl naše pričevanje. Smo Njegove priče! Jezusova zapoved je zelo natančna: »Ljubite se med seboj, kot sem vas jaz ljubil«. Če se to dogaja, je naša vera prava in tega ne morejo prezreti niti ateisti.  

Jezus se razodeva v naših stiskah. 

Je tam, kjer smo mi. Pozna naše strahove, konflikte, rane… Apostolom je pokazal svoje prebodene roke, noge in stran. Ima poveličane rane, ki so del njegove identitete, Spoštuje vsako osebo. Moli za sovražnike. Odpušča. Podarja mir

Jezus odpira naš um za razumevanje Pisem. 

Sv. Hieronim pravi: kdor ignorira Božjo besedo, ignorira Kristusa. Velja pa tudi obratno: kdor ne pozna Kristusa, ne pozna Svetega pisma. Sveto pismo ni knjiga, ki jo bereš; je oseba, ki jo srečaš. Vera ni »brez veze«, je (za)veza z Bogom!

Jezus se razodeva pri mizi.

Pride v skupnost učencev, se z njimi pogovarja, prosi za hrano in z njimi je. S tem pokaže svojo bližino, prijateljstvo, domačnost. Čeprav je poveličan, ostane isti Jezus. Vera ni le zadeva naše duše marveč tudi telesa. V knjigi Razodetje beremo, da Jezus trka na vrata in čaka, da mu odpremo. Želi biti z nami pri obedu. »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj« (Raz 3,20). Če ne odpremo, ne bo vstopil. Spoštuje našo svobodo.