Tisti čas je Jezus vzel

Petra, Jakoba in Janeza

in jih same zase

peljal na visoko goro.

Vpričo njih se je spreménil.

Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela,

In iz oblaka

se je zaslišal glas:

»Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!«

Gospodovo spremenjenje pomeni, da gledamo v lepoto neskončnega cilja, ki nam ga pripravlja Bog.

Ta neskončni cilj je Božja podoba v nas.

In to je neke vrste predokus velike noči.  Zato je tudi Peter vzkliknil: ‘Dobro je, da smo tukaj’. Hotel je namreč, da se ta trenutek milosti ne bi več končal!

Jezusovo spremenjenje na gori je čudovita opora našemu življenju. Verjetno vsak čuti, kako težko je vztrajati v prizadevanjih za višje cilje. Na poti je polno skušnjav. Kako stremeti za nečim, česar nihče ne pozna, ne živi, ne jemlje zares? Kako vztrajati, ko drugi poleg nas našega napora ne ceni?

Jezus pozna našo omahljivost in nam v spremenjenju ponuja cilj, za katerim naj bi še bolj zavzeto stremeli.

Premalo poznam Mojzesa in Elija, da bi lahko naslikal njuno podobo kot čudovit zgled. Mojzesa si pa predstavljam kot Božjo mojstrovino, ki sicer ni znal govoriti, na videz verjetno tudi ni bil tako prepričljiv, kot bi si želel, a v sebi je nosil izredno moč, lepoto Božjega izbranca, moč pravega moškega in uresničen lik očeta. Z vsem življenjem je stremel za tem, da bi bil več kot le človek, več kot povprečen moški, da bi bil več kot oče, da bi bil zgled očetov, da bi bil očak.

Podobno si predstavljam tudi preroka Elija. Ta je znal govoriti in je videl prihodnost, a ostajal je popolnoma podrejen Bogu, ki mu je služil. Veličina obeh je bila v Bogu. Vse, kar sta bila, je bilo dar. To dvoje pa je bilo v polnosti uresničeno v spremenjeni podobi Kristusa. To je bila lepota nad vsako lepoto.