Pomembnost spominjanja
»Pozabimo preteklost, glejmo naprej«. Je ta trditev čarobna formula za uspeh, ali usodna zmota, zabloda in bolezenski pojav, ki vodi v samomor? Človek, ki je izgubil spomin ne pozna več niti sam sebe, niti sveta okoli sebe. To velja tako za posameznika, kot tudi za skupnost. Narod, ki je izgubil spomin, je zbegano ljudstvo, ki ne ve, ne kod ne kam, vse ve, zna pa nič. To velja tudi za Cerkev. »To delajte v moj spomin!« Sveti Duh je Duh spominjanja. »Tolažnik Sveti Duh vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal«. Bog ni neskončno daleč, temveč neskončno blizu.
Ustvarjalen odnos do dediščine je pokazatelj žive krščanske skupnosti
Bilo bi narobe, če bi gradili le na preteklosti in tradiciji ter se odpovedali ustvarjalnosti. Sveti Duh je Duh ustvarjalnosti in rodovitnosti. Smisel velikonočnega časa je praznovanje Jezusovega vstajenja in tega, kar nas šele čaka. Sveti Duh nam odpušča grehe, izganja strah, prinaša veselje, nas dela plodne.
Včasih morda Cerkev pojmujemo kot dolgočasen supermarket s svetimi zadevami, v katerega gremo, ko si česa zaželimo. V Supermarketu ljudje ne postanejo skupnost. Vsakdo nakupuje sam zase in nato anonimno odide. Cerkev ni zgolj človeška organizacija, ni trgovina, ni politična stranka. Je občestvo z Bogom in občestvo med kristjani.
»Odločil je Sveti Duh in mi z njim.«
Se glede svojih odločitev posvetujemo s Svetim Duhom? Človeška moč nekaterih, ki so brihtni, sposobni, zviti in iznajdljivi, a v službi Antikrista, je le navidezna, le brezumna norost. Zdi se, da so zmagovalci, prišli so na položaje in vladajo svetu, postavljajo človeške zakone, in se posmehujejo Božjim vodilom. Njihova moč se bo v trenutku zrušila. Sveti Duh je tisti, ki nam pomaga, da se zavemo lastne človeške norosti in se proti njej borimo, razvijamo svojo človeškost in živimo v miru, ki ga svet ne more dati.