PRIPRAVIMO POT GOSPODU, KI PRIHAJA

Kdo ima težo in nekaj velja?

Evangelist Luka predstavi začetek javnega delovanja Janeza Krstnika na zelo slovesen način. Našteva kralje in duhovnike, nenadoma pa sledi presenetljivi prelom; zapusti mogočne prestolnice in dvore, ter omeni »nebodigatreba«, »prah«, »kamenček«, »odpad« v puščavi. Potrebno se je dvigniti nad logiko moči, nad logiko mogočnih vladarjev. Bog je izbral Janeza Krstnika. Mogočneži takratnega sveta evangelistu Luku služijo zgolj za dekoracijo, okvir,  koordinate delovanja Janeza Krstnika.

Kaj nas uči puščava?

Puščava je za življenje negostoljubna. Taka je pogosto tudi naša notranja geografija; rane, zamere, grehi, bolečina zaradi zamujenih priložnosti, dvomi, žalost… Gore in strme steze so simbol naših velikih srbi in stresa, naših neuresničenih želja in hrepenenj…

Ko smo oddaljeni od Boga, ali z njim celo pretrgamo stik, naše življenje postane puščava, grenko razočaranje, osamljenost, brezupnost, obup. Ko nam Bog postane tujec, postanemo tujci sami sebi.

Gospod, pomagaj očistiti moje srce!

Božja beseda nas išče. Tudi danes, tudi mene. Vsakdo lahko postane prerok. Prerok je kdor vidi naprej, preko, čez, onkraj; vidi nov svet; vidi ravne ceste, obdelane njive, urejena mesta, ljudi, ki živijo med seboj v miru in ljubezni…Prerok vidi predvsem to, kako Bog prihaja k ljudem. Boga ne ustavijo gore, puščave, niti hudobija mojega srca. Kristjani verujemo, da je božja ljubezen neprimerno močnejša kakor hudobija greha. O tem pričajo sv. Miklavž, Brezmadežna… Pripravimo pot Gospodu, odpovejmo se navezanosti na stvari tega sveta, napuhu, egoizmu in lenobi.