To ljudstvo me časti z ustnicami, toda njihovo srce je daleč od mene« (Izaija)

Kdo v resnici smo?

To vidimo iz naših dejanj. Če eno govorimo in drugo delamo, smo hinavci: ko se pogovarjamo s človekom ga hvalimo in mu pritrjujemo, za hrbtom pa ga opravljamo in grajamo; ko govorimo o ljubezni, v resnici pa gre za našo sebičnost; ko trdimo, da uresničujemo Božjo, v resnici pa uveljavljamo svojo voljo… Pomembno si je postavljati vprašanja: Zakaj tako delam? Zakaj govorim, kot govorim? Kaj hočem v resnici doseči?

Najtežje bitke se bijejo v človeškem srcu. Izzvani smo, da se trudimo biti do sebe pošteni (notranja gimnastika, poznavanje samega sebe). V vsakem izmed nas je veliko dobrega, nihče pa ni popoln. To si moramo priznati, če hočemo biti pristni. Spominjati se preteklosti je včasih lepo, včasih pa tudi neprijetno, a potrebno in pravično.

Kaj je vzgoja?

Ni dovolj, če starši in drugi vzgojitelji le prepovedujejo delati slabo in opozarjajo na napake. Vzgoje ne smemo zamenjati z nadzorom. Kontrola, ki je sicer do neke mere potrebna in upravičena, sama po sebi ne prinese dobrih  rezultatov.

Pomembno je, da je v našem srcu dobro seme. Samo Božja beseda lahko spremeni človekovo srce. Človek potrebuje tudi prostor za razmišljanje, za sanje… V tej luči lahko odkrijemo pomen branja Svetega pisma, molitve, zakramentov, ljubečih odnosov, družinskega življenja, župnijskih srečanj, praznovanj…