KRUH IZ ŽITNIH ZRN LJUBEZNI

Kruh je spečen iz moke, moko pa dobimo iz žitnih zrn. Za en kilogram kruha je potrebnih precej zrn. Žito mora biti posejano, ob primerni vlagi in toploti mora rasti in dozoreti, biti mora požeto in omlateno, priti mora med mlinske kamne, da iz posušenih zrn nastane moka.

Kruh na poseben način predstavlja človeško delo: iz drobnih vsakdanjih opravil se gradi osebna in družinska sreča, blagostanje družbe in države.

Pomembnost kruha kot simbola vsega človeškega dela in prizadevanja pride do izraza pri mašni daritvi. Bog želi, da je v hostiji, ki jo mašnik pri maši vzdiguje kvišku, tudi  zrno, ki ga primaknemo mi. Na ta način bomo šli od svete daritve krepkejši, pripravljeni za življenjski boj.

Kruh, ki je najboljša naravna hrana – hrana, ki se je nikoli ne naveličamo, postane nadnaravna hrana, moč za našo ljubezen, ki je razpoznavno znamenje Kristusovih učencev. Ljubezen, ki nas jo uči Kristus, navzoč pod podobo kruha, je umiranje sebičnosti, darovanje za druge.

Skupaj z Judi tudi mi prosimo: »Gospod, daj nam vselej tega kruha!«

»Božji kruh je namreč tisti,

ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje«

(Jn 6,34).

Kdor želi telesno videti Jezusa na zemlji, naj pogleda v sveto evharistijo, v kateri je Jezus resnično navzoč.

S svojo evharistično navzočnostjo vsak dan znova izpolnjuje svojo obljubo: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta«.

Čas evharističnega češčenja nas povezuje s Cerkvijo, saj smo udje njenega telesa.

Ko si vzamemo čas za evharistično češčenje, se bolj dejavno udeležimo maše in občestva pri njej.

Trenutki tišine budijo našo vero, zato je manj nevarnosti, da bi se Svetega Rešnjega telesa “navadili”.

Med Bogom in nami se ustvari otipljiva vez in ko prejemamo Sina, sprejemamo tudi Očeta in Duha. Po obhajilu smo deležni izvira troedinosti, ki je v središču našega življenja. Evharistično češčenje še zdaleč ni stvar posameznika, ampak je dejanje občestva, kjer najbolje in najlaže prenašamo veselje in tegobe sveta.