MOČ BESEDE

Prijel jo je za roko in ji rekel: »Talíta kum,« kar pomeni: Deklica, rečem ti, vstani! Deklica je takoj vstala in hodila; imela je namreč dvanajst let. Od začudenja so bili vsi iz sebe.

(Mr 5,40–42)

Beseda, izgovorjena ali napisana, ima moč, da gradi ali da podira. Da daje ali da jemlje. Da razodeva ali da prikriva.

Na začetku stvarjenja je bila beseda in beseda je bila Bog. Po besedi je Stvarnik poklical v bivanje vse, kar živi.

Tudi mi ljudje vstopamo v konkretnost odnosov po besedi. Z njo sporočamo in se sporazumevamo. Vse misli in vsa hotenja človeka se osredinijo v besedi in se po njej prelivajo v čas. Brez besede smo nemi, nesposobni, da bi karkoli posredovali, izrazili, poimenovali. Beseda torej ni le predmet razodevanja misli in čustev, ampak je življenje samo. Zato je moč besede neprecenljiva. Če se tega zavedamo, bomo z njo ravnali spoštljivo. Ne bomo je zlorabljali, a z njo tudi ne skoparili. Je energija in frekvenca brezčasnosti, ki nas povezuje z Bogom.

Po: P. Millonig, Zasidran v veri

»Bog je človeka ustvaril za neminljivost« (Mdr 2,23).

»Bog ni narédil smrti, ne veselí se propada živega. Vse je namreč ustvaril za bivanj.« (Mdr 1,13).

Toda od kod potem bolečina in smrt, posebej še trpljenje, ki zadene dobre in pravične? To je vprašanje, ki muči človeka vseh časov.

Svetopisemski pisatelji (še bolj pa Jezus sam) razlikujejo dvojno smrt: naravno, ki je pogojna s končnostjo ustvarjenega bitja, in drugo, nenaravno smrt, katere povzročitelj je človek s svojim uporom Bogu.

Jezusove besede: »Kdor veruje vanj, vekomaj ne bo umrl« (Jn 11,26), so luč, ki posveti v to skrivnost in ponudi ključ za razumevanje in rešitev tega večnega vprašanja.

Nebeški Oče, vodi naše misli, besede in dejanja, da bomo ohranjali trdno vero in s teboj večno živeli. Amen.