»Ti si moj ljubljeni Sin,
nad teboj imam veselje.«

Voda, v katero je vstopil Jezus, je služila očiščevanju.

V krstu smo očiščeni vseh kalnosti, ki so jih na nas povzročili drugi s svojimi projekcijami. V nas niso videli tistega, kar smo po Bogu, ampak so v nas z interpretacijo vnesli svoja lastna pričakovanja in primanjkljaje. Po krstu se v nas ponovno zasveti izvorni in nepopačen Božji sijaj.

Če se v svojem vsakdanjiku vedno znova spominjamo svojega krsta, na primer, kadar se prekrižamo z blagoslovljeno vodo, se očistimo podob, s katerimi so nas drugi obremenili, pa tudi lastnih podob in predstav, s katerimi razvrednotimo ali pa precenjujemo samega sebe in ki kalijo naš izvorni sijaj.
V spominu na krst se spominjamo, kdo v resnici smo: čista podoba Boga, v kateri zažari njegova luč. A. Grün

NOVOST KRSTA

Da bi razumeli novost krsta, poglejmo podobo človeka, ki jo razodeva Sveto pismo: Že od samega začetka je človek prizadet v tem, da živi zunaj raja. Kar imenujemo izvirni greh – prvi padec, je resničnost človeka, ki zajema telesno, duševno in duhovno življenje.
Prekinitev odnosa med Bogom in človekom je duhovna smrt. Bog pa je obljubil že na začetku, da bo človeka iz te brezizhodne situacije rešil, ker se sam ne bo mogel rešiti.

Kar se zgodi pri krstu, lahko razumemo samo s podobami prehoda. V Stari zavezi prehod čez Rdeče morje in prehod čez puščavo kažeta na zgodovinski ravni izhod iz zemeljske sužnosti v Egiptu v obljubljeno deželo.
To je podoba tega, kako je Bog človeka potegnil iz sužnosti greha v ločenosti od Boga in ga preko »rdečega morja zla« skozi puščavo prečiščeval in pripeljal v obljubljeno deželo. Prej je bil grešnik ločen od Boga, zdaj pa je kot božji otrok povezan z Bogom, ki je Oče.
Če po krstu zopet prekinemo odnos z bogom, ga lahko obnovimo v zakra-mentu sprave.
škof Marjan Turnšek