MAR BOLJ LJUBIMO TEMO
KAKOR LUČ?

Evangelist Janez nam Jezusa predstavi kot luč sveta. Presenečeni smo, ko v kratkem odlomku kar trikrat slišimo, da svet te luči ne mara. »Luč sveti v temi, a tema je ni sprejela … Svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, a njeni je niso sprejeli.«

Božični prazniki so prazniki luči, ker obhajamo rojstvo Luči sveta, zato simbolično osvetljujemo božična drevesa in jaslice. Vse te luči pa bi bile mrtve in hladne, če bi v naših dušah vladala tema. Ko bomo vsako jutro in večer v svojem domu prižigali luč, se vprašajmo: ali je v meni svetlo, ali sem s svojim življenjem luč za drugega, zlasti za svoje otroke oziroma tiste, ki ob meni živijo in delajo.

Skrbeti drug za drugega

Papež Frančišek je za letošnji dan miru (1. januar) napisal poslanico, v kateri pravi, da dogodki, ki so zaznamovali človeštvo v preteklem letu, učijo, kako pomembno je skrbeti drug za drugega in za stvarstvo, da bi gradili družbo, ki temelji na bratskih odnosih.
Kultura skrbnosti je po papeževih besedah pot za izkoreninjenje kulture ravnodušnosti, odmetavanja in spora, ki danes pogosto prevladuje.
Za kulturo je treba mlade vzgajati in ta proces se začne v družini. poleg nje imajo pomembno vlogo šola, sredstva družbenega obveščanja in verstva, zlasti verski voditelji.
Kultura skrbi po papeževih besedah pomeni skupno prizadevanje za zaščito dostojanstva in dobrega vseh; pripravljenost, da se bomo zanimali, da bomo pozorni na sočutje, spravo in na medsebojno spoštovanje. Takšna kultura gradi mir.

Ne popuščajmo skušnjavi brezbrižnosti do drugih, zlasti do najslabotnejših; ne navadimo se pogledati stran, ampak si vsak dan prizadevajmo za oblikovanje skupnosti, ki jo sestavljajo sestre in bratje, ki se med seboj sprejemajo in skrbijo drug za drugega.