Tedaj je Jezus rekel svojim učencem:

 »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.
Kdor namreč hoče rešíti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.
Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi?
Ali kaj bo dal človek v zameno za svoje življenje?«
(Mt 16,24–26)

BREZ ODPOVEDI, NI USPEHA

Če znamo kdaj iti vase ter pogledati na svoje življenje in na dogajanje okoli sebe nekoliko globlje, vidimo, da vse poteka po neki zakonitosti. Kdor ne veruje v obstoj Boga, pravi, da vodi naše življenje in vrtenje sveta usoda (tako ti je bilo usojeno, tako se dogaja). Verujoči človek pa je prepričan, da je nad njim Božja modrost ali previdnost, ljubezen, »ki čudno vodi k seb’ otroke ljube in ne želi nobenega pogube«, kot je lepo zapisal Prešeren.
Po naši človeški pameti bi moralo biti na svetu tako, da se ne bi bilo treba ničemur odpovedati, da bi se izpolnila vsaka naša želja.
Beseda odpoved zveni nekam tuje v svetu, kjer reklame obetajo same užitke in radosti. Trezno razmišljanje pa nam pove, da po tej poti ne pridemo do sreče. Z drugimi besedami: ne moremo uresničiti svoje osebnosti, tistega najboljšega, kar je v nas, tiste sposobnosti, da bi se darovali, da bi z dejanjem izkazali ljubezen. Povejmo to z besedami, ki jih je uporabljal Jezus: brez odpovedi in križa ne moremo hoditi za njim.
Cesta odpovedi mora biti tlakovana z ljubeznijo , potem nas ne bo zbadalo. Če pa ljubezni ni, potem je vse težko.

Jezus nam pravi, da smo njegovi prijatelj, če izvršujemo, kar nam on zapoveduje.
Ne daje nam samo zapovedi, ampak tudi zgled odpovedi do konca, žrtvovanja do zadnje kaplje krvi. Človeško modrovanje ima vse to za nespamet, Božja modrost pa vidi v tem edino pot do odrešenja. Jezus nam daje celo več kot zgled, daje nam samega sebe, da bi živeli iz življenjske povezave z njim.
Po: M. Čuk, Misli srca