Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Resnično, povem vam: kdor ne pride v ovčjo stajo skozi vrata, ampak spleza vanjo od drugod, ta je tat in ropar. Kdor pride skozi vrata, je pastir ovac. Njemu vratar odpre in ovce poslušajo njegov glas« (Jn 10,1-3).
Janezova pripoved o pastirju in ovcah nam prikliče v spomin dve situaciji: razočaranje, ker ovce nimajo pravega pastirja, in odločitev, da bo Bog svoje ljudstvo povezal med seboj, ko bo poslal novega pastirja, ki bo drugače vodil ovce, kliče jih po imenu in le-te mu sledijo, ker poznajo njegov glas.
Jezusov učenec pozna Jezusa, ker ga odkriva v pismih in vsak dan občuti, kako se to, o čemer bere, uresničuje ter se počuti kot doma, kjer so toplina, razumevanje in medsebojno bogatenje. zato se trudi, da bi tudi sam bil dober pastir.          

 KORONAVIRUS »NAS UČI«

V vsakdanjem življenju prinaša reforme. Opazna je njegova »pravičnost«, saj ne gleda na osebo, stan, poklic, izobrazbo. Brez trkanja si drzne vstopiti v vladne palače in med cestne pometače, med bogataše in berače.
Zdravstveno osebje je postavil pred etične in težke odločitve glede ohranjanja življenja.
Starše je prisilil v to, kar bi že davno morali biti, da so postali učitelji, kateheti in vzgojitelji svojih otrok.
Šele zdaj naj bi dojeli, da je vsaka »družina domača Cerkev«. Upajmo, da se je v marsikatero krščansko družino povrnilo duhovno življenje in spoznanje, da sosedje še vedno obstajajo.
Šele zaprte cerkve so pokazale, kako nepogrešljive so, šele s prepovedjo maše so bili verniki opozorjeni, kakšno škodo so si napravili, če so jo doslej opuščali.
Virus je opozoril na domača polja in vrtove, na samooskrbo z domačih polj in vrtov.
Z gospodarsko krizo, ki bo sledila, nas bo, razvajence, učil ali pa silil k skromnosti in medsebojni odvisnosti in povezanosti, učil, da ni prav, če »vsak zase krmari k pogrebu«.
Koronavirus je z epidemijo dal mnogim možnost, da so se izkazali v velikodušnosti in požrtvovalnosti. Vsa čast njim, ki so svoje življenje zastavili, da bi druge reševali. V tem času se je dalo videti veliko plemenitosti, velikodušnosti, npr. razdeljevanje hrane ostarelim, potrebnim.

Da, v marsičem bomo morali začeti drugače in k temu nas sili in uči koronavirus. Odločiti se moramo: ali malo potrpeti in skromneje živeti ali razvajeni umreti.
Račun epidemije bo treba plačati!

(p. Zdravko Jakop)